Karate klub

Limbuš

 

9. princip v karateju - Gichin Funakoshi

Karate je doživljensko iskanje Ne obstaja točka, ki zaznamuje konec treniranja karateja; vedno obstaja višji nivo. Iz tega razloga bi morali trenirati celo življenje. Prava pot treninga je brezmejna pot brez konca. Enostavno učenje vseh kat in tehnik blokiranja ne vspostavijo pravega treninga, vse dokler jih nekdo ne izpopolni. Ko hodimo po poti brez konca, postajamo danes boljši, kot smo bili včeraj in boljši jutri, kot smo bili danes, tekom celega življenja, to je prava slika poti karatea.

Video predstavitev karate kluba

Daljnega decembra 1970, pravzaprav točnega dneva nimam zapisanega, smo se na pobudo Stanka Poharca zbrali v garderobi DPD Svobode v Pekrah. Z veliko mero zagnanosti in veselja do nečesa novega, smo na tem ustanovnem sestanku postavili temelje borilnemu športu v kraju. Z razumevanjem tedanjega predsednika DTV Partizana Limbuš tov. Mirka Roškerja smo postali sekcija društva. S treningi smo pričeli takoj v začetku novega leta. Bilo nas je 21 in med nami je bilo tudi eno dekle. Treninge je vodil izvrstni Leon Kavzer iz Koroške, ki je tedaj študiral v Mariboru. Oblečeni smo bili v razna telovadna oblačila, da bi nam kasneje domača šivilja iz platna sešila prva kimona. Veliko smeha je bilo, ko je nekdo na trening prišel z »na črto« zlikano kimono. Skrbna mama pač…Trener je bil zelo strog in redoljuben človek. Zato so bili naši treningi, ki so potekali v tišini, naporni. Domov smo se vračali prijetno utrujeni, pa tudi v modricah. Tako kot je bil trener strokovno gonilo kluba, je bil Stanko Poharec tisti, ki nas je bodril, nasmejal in bil skratka »duša« kluba.

Prvi izpiti za pasove, seminarji in prva tekmovanja so zaznamovala drugo leto našega delovanja. Ponosno smo v naslednjih letih demonstrirali karate na telovadnih akademijah. Ponosni, koliko opeke vsak izmed nas uspe zlomiti…

Trener Kavzer se je po treh letih vodenja sekcije vrnil domov. Treninge je začasno prevzel trener Branika. V začetku leta 1976 se je s študija v Ljubljani vrnil Primož Debenak in prevzel treninge. Strokovni vodja kluba je ostal do danes.

Leta so tekla. Klub in njegovi člani so uspešno delovali doma in izven naših meja. Še danes je živ in prijeten spomin na tekme v Ingolstadtu. Erika in Ljubo Črnko sta nas z izdatno popotnico vedno pospremila v tujino.

Naši tekmovalci so dosegali uspehe na tekmah v Sloveniji in na zveznih tekmovanjih. Skoraj ni bilo tekmovanja brez naše prisotnosti. Bivše tekmovalce in prvake danes dostojno zastopajo nove generacije. Vzporedno smo tudi izobraževali strokovni kader. Republiški, zvezni in nato mednarodni sodniki izhajajo iz našega kluba. Vaditeljsko in trenersko se vsa leta usposabljamo na seminarjih v okviru Fakultete za šport in strokovne zveze. Tudi medijsko popularnost smo si pred leti zaslužili z nastopi v TV oddajah, objavah v časopisih in radiju. Odmevni in medijsko obarvani so bili klubski izpiti in nastopi. Ob 25- letnici kluba smo izdali almanah in promocijski video.

Nova športna dvorana v Limbušu nam je omogočila, da smo lahko na tekme v naš kraj privabili tekmovalce iz vse Slovenije in tudi tujine. Pomembni ljudje iz javnega življenja so bili slavnostni gostje.

Klub je skozi vsa ta leta doživljal vzpone in padce. Menjavale so se generacije.  Veliko mladih in danes že starejših krajank in krajanov smo naučili lepot karateja. Tudi mariborčani so redni člani našega kluba. Veliko spominov se je nabralo v teh letih. Morda nam uspe, da naslednje leto znova izdamo almanah in tako spomine ne prepustimo pozabi.

Žal pa je nekaj zvestih članov odšlo za zmeraj. Dovolite, da se ob tem jubileju poklonimo klubskim tovarišem, ki danes žal ne morejo praznovati z nami. To so : Ivan in Srečko Merc, Drago Ropoša. Pogrešamo vas.

Karate je danes predvsem šport mladih. Otroke na trening spremljajo starši, naši bivši člani. Veselje in energijo prinesejo v našo dobro staro telovadnico Partizana. Tisti pa, ki nismo več tako mladi, pa prav tako najdemo svoje zadovoljstvo v karateju. Dolgoletno druženje in zvestoba klubu sta močni vezi med nami.

Nekoč sem v enem izmed intervjujev dejal : »Vedno smo bili vaški klub in to bomo tudi ostali…«. Želim si, da bi ta naš »vaški klub« še dolgo živel v kraju in športno bogatil življenje starim in mladim.

DSCN0015

Primož Debenak

IMG_0637

Stanko Pohorec - ustanovitelj Karate kluba Limbuš, decemba leta 1970